Jun
3
Submitted by admin on Čet, 06/03/2010 - 08:03
Bridka realnost je žalostna. Enostavno se me starši izredno hitro naveličajo. Recimo sedaj sem ostal doma par tednov in vsak teden je bilo slabše. Recimo v zadnjem tednu mi je foter v vsakem pogovoru rekel zakaj sem doma, da me on ni klical naj ostanem, da naj grem, da naj grem bilokdaj. Enostavno je to tako pri nas. Sem kot nekakšen mali pes, katerega se lastnik naveliča in ga brcne čez prag. Seveda sem spakiral takoj in odšel spet na svoje. Tako je vedno pri nas, foter se me izredno hotro naveliča in potem me začne žaliti, da ni nič z mene, da kaj bom jaz saj nič ne znam, da nisem nič naredil v življenju, potem mu rečem, da naj preneha me žalit, ker ne bom več tega prenašal in potem me začne naganjati od doma.
To je tako žalostno in čudno. V zadnjem tednu sem slišal v kratkih razgovorih z očetom naganjanje najmanj 10x.
Na silo pa tudi ne bom doma. Očitno je moja usoda res biti lutalica celo življenje. V življenju sem se moral seliti najmanj 40x.
Ampak jebi ga, mogoče bo kdaj boljše.
2 komentarji